Sezona 2024/2025 je bila za Rokometni klub Trimo Trebnje zaznamovana z izzivi in hkrati številnimi uspehi – tako na igrišču kot v zakulisju. Pomembno vlogo v tej zgodbi je odigral Timotej Majzelj, domačin iz Trebnjega, letnik 2000, ki je sezono opravil v dvojni vlogi: kot kondicijski trener članske ekipe, ki je uspešno nastopala tudi v evropskih tekmovanjih in kot trener mlajših dečkov A (letnik 2012 in mlajši), kjer sodeluje z Majem Grandovcem.
Timotej je študent magistrskega študija kineziologije, znanje pa uspešno prenaša v prakso. Odlikujejo ga predanost, sistematičnost in občutek za delo z različnimi starostnimi skupinami, kar ga postavlja v vlogo sodobnega trenerja z jasno vizijo in dolgoročno dodano vrednostjo za klub.
V nadaljevanju razkrije, kako je usklajeval vse obveznosti, kakšen je njegov pristop k telesni pripravi in zakaj mu delo v domačem okolju pomeni prav posebno motivacijo.
Za tabo je sezona na dveh frontah – kot kondicijski trener pri članski ekipi in trener mlajših dečkov. Kako si usklajeval vse obveznosti in kako se ti dve okolji razlikujeta v praksi?
Za mano je zelo dinamična sezona, ki je poleg dela z dvema selekcijama prinesla tudi logistične izzive. Članska ekipa je trenirala v Mokronogu, z mlajšimi dečki pa smo vadili v Mirni Peči in Nemški vasi. Ob tem sem zaključujem drugi letnik magistrskega študija kineziologije na Fakulteti za šport.
Usklajevanje vseh obveznosti je zahtevalo natančno organizacijo – dnevno, tedensko in mesečno. Z dobro pripravo in podporo sodelavcev mi je uspelo ohraniti visoko raven kakovosti dela.
Delo z mlajšimi dečki je povsem drugačno kot pri članih. Glavni cilj je vzbuditi veselje do rokometa in jih postopoma uvajati v trenažni proces. Razvijamo osnovne motorične sposobnosti, socialne veščine ter vrednote, kot so delavnost, disciplina in pripadnost.
Pri članih pa gre za raznoliko skupino – od mladih do izkušenih igralcev. Vsak zahteva svoj pristop, a cilj je skupen: čim boljša telesna pripravljenost in rezultatska uspešnost ekipe.
Pri članih si bil zadolžen za telesno pripravo ekipe, ki je v začetku sezone igrala tudi v Evropi in osvojila tretje mesto. Kakšen je bil tvoj pristop k načrtovanju in na kaj si najbolj ponosen?
Pri načrtovanju telesne priprave izhajam iz individualnega pristopa – vsak igralec ima svoje specifike glede pripravljenosti, poškodb, starosti in vloge v ekipi. Cilj je prepoznati šibke točke, jih izboljšati ter igralce ohraniti zdrave in pripravljene za največje napore.
Ključno je tudi tesno sodelovanje s strokovnim štabom. Na treningih vodim uvodni del z usmerjenim ogrevanjem, v tesni povezavi pa delujem s klubskim fizioterapevtom Rudijem Slobodnikom – skupaj dnevno usklajujeva obremenitve, rehabilitacijo in preventivo. Ta povezava močno vpliva na dolgoročno zdravje igralcev.
Najbolj ponosen sem na napredek določenih posameznikov in na to, da smo – kljub dvema težjima poškodba – skozi sezono zmanjšali število poškodb v ekipi.
Z Majem Grandovcem sta vodila ekipo mlajših dečkov (letnik 2012 in mlajši). Kako pristopata k delu s tako mlado skupino in kaj je pri tem najpomembnejše?
Z Majem sva si kot glavni cilj zadala, da fantje vzljubijo rokomet in ga začnejo doživljati kot nekaj svojega. Poudarek sva namenila široki osnovi – tako rokometni kot splošno gibalni.
Že na začetku sezone sva postavila jasna pravila delovanja, ki so jih fantje spoštovali. Ker rezultat pri tej starosti ni v ospredju, sva mednarodne turnirje izkoristila kot priložnost za prvo srečanje s tekmovalnim okoljem in pomenom skupine.
Najpomembneje pa je, da so na treninge prihajali z veseljem, se zabavali in domov odhajali nasmejani. Spodbujala sva jih tudi k spremljanju tekem drugih klubskih selekcij, kar je dodatno okrepilo njihovo pripadnost klubu.
Sam prihajaš iz lokalnega okolja, bil si igralec kluba, zdaj pa pomemben člen trenerskega kadra. Kako doživljaš to povezanost z domačim klubom?
Povezanost z domačim klubom mi pomeni ogromno. Že kot igralec mlajših kategorij sem dosegal lepe uspehe, danes pa sem ponosen, da lahko to zgodbo nadaljujem kot trener. Delo v domačem okolju, ki ga dobro poznam, je zame pravi privilegij. V Trebnjem je čutiti močno povezanost med igralci, navijači in skupnostjo – ko začutiš podporo cele dvorane, dobi tvoje delo še večjo vrednost in motivacijo.
Kakšni so tvoji trenerski cilji za naprej? Bi te bolj veselilo delo z mlajšimi selekcijami ali nadaljnji razvoj na področju telesne priprave članske ekipe?
Moji cilji so jasno usmerjeni v področje kondicijske priprave. Nimam posebnih ambicij, da bi postal glavni rokometni trener, si pa želim kot kondicijski trener delovati na najvišji možni ravni znotraj rokometa. To pomeni delo z najboljšimi ekipami, najboljšimi igralci in v okolju, kjer so standardi in pričakovanja najvišja.
Kratkoročno želim nadgraditi sistem telesne priprave tudi v mlajših kategorijah, kar smo letos že začeli uvajati. Ob tem si prizadevam nenehno napredovati kot strokovnjak in graditi pogoje, ki bodo omogočili vrhunsko delo – tako individualno kot ekipno.
Z velikim veseljem pričakujem tudi vrnitev v prenovljeno domačo dvorano, kjer bomo imeli na voljo lasten fitnes. Verjamem, da bomo tam še lažje dvignili raven kakovosti dela in naredili korak naprej pri razvoju igralcev ter kluba kot celote.