V RK Trimo Trebnje ima vsak člen svojo vlogo – od igralcev in trenerjev do tistih, ki skrbijo za nemoten potek organizacije. Eden takšnih je Roman Šavrič, dolgoletni koordinator mini rokometa in sekretar kluba, ki že vrsto let skrbi za razvoj najmlajših ter za številne procese, ki potekajo v ozadju klubske zgodbe.
Njegovo delo obsega tako usmerjanje rokometne poti najmlajših generacij – v selekciji mini rokometa trenutno sodeluje okoli 170 otrok – kot tudi pomembne organizacijske naloge, povezane s člansko ekipo, tekmovanji, dokumentacijo in drugimi področji. Sezona 2024/2025 je bila zaradi prenove domače dvorane še posebej zahtevna z logističnega vidika, a kljub vsemu so aktivnosti tekle dalje.
V pogovoru z Romanom smo se dotaknili dogajanja v pretekli sezoni, dela z najmlajšimi, vloge sekretarja in pogledov na prihodnost.
Roman, kot dolgoletni koordinator mini rokometa – kako bi ocenili sezono 2024/2025 z vidika dela z najmlajšimi in njihovega napredka?
Mini rokomet je zelo zanimiva selekcija, saj omogoča največ eksperimentiranja. V naši rokometni šoli je veliko otrok – pri mini rokometu jih je približno 170. Napredek je viden, vsi trenerji pa v delo vnašajo svoj pogled in pristop. Po mojem mnenju je delo pri mini rokometu drugačno od ostalih selekcij, saj rezultat ni v ospredju. Otrokom moramo pustiti več svobode – naj se igrajo, zabavajo in raziskujejo svoje športne želje.
Tekom sezone ste morali usklajevati številne logistične izzive zaradi prenove dvorane. Kako ste se v klubu lotili organizacije treningov in tekem v teh posebnih razmerah?
Največ težav smo imeli prav pri mini rokometu v Trebnjem, saj zaradi prenove nismo imeli ustreznih pogojev. Treninge smo izvajali v premajhni dvoranici na CIK-u. Težave smo reševali z zmanjšanjem številčnosti skupin in dodatnimi termini. Več pozornosti smo zato namenili splošni telesni pripravi. Interni turnir mini rokometa smo prvič izvedli izven Trebnjega – v Mirni Peči. Veseli pa nas, da delo na podružničnih šolah ni trpelo.
Kot sekretar kluba ste tudi povezovalni člen med selekcijami, starši, trenerji in zunanjimi deležniki. Kako zahtevno je bilo usklajevati vse procese ob tako pestrem urniku?
Največ dela je s pripravo in urejanjem dokumentacije članskih igralcev – vizumi, dovoljenja za bivanje ipd. Zahtevna je tudi organizacija evropskih tekem, kjer je treba uskladiti številne podrobnosti: od mednarodnih sodnikov do delegatov. Poleg tega je treba pripraviti veliko poročil, zahtevkov in druge dokumentacije. Velik organizacijski zalogaj je bil letos tudi igranje tekem v Mokronogu, kjer dvorana deluje po drugačnem režimu. Sicer pa odlično povezovalno vlogo med selekcijami opravlja Sašo Barle.
Mini rokomet je pogosto prvi stik otrok s športom in klubom. Kaj so po vašem mnenju ključni poudarki pri delu z najmlajšimi in zakaj je to obdobje tako pomembno za njihovo prihodnost v rokometu?
Tukaj se pogledi med trenerji nekoliko razlikujejo. Sam menim, da otrokom manjka proste igre – da jih ne popravljamo in prekinjamo ves čas. Vadba mora biti seveda organizirana in vodena, a otrokom bi morali dati več odgovornosti. Le tako lahko spoznamo, kako razumejo igro in jim pri tem pomagamo napredovati. Rokomet ima v zgodnji fazi razvojno oviro, ker ga je težko igrati v manjših oblikah (ena na ena, dva na dva). Menim, da bi morali razmišljati bolj odprto in na začetku pustiti igro brez vratarjevega prostora. Imamo še nekaj podobnih idej, ki jih bomo v prihodnje testirali v praksi.
Kaj vas osebno najbolj veseli pri vašem delu – tako pri koordinaciji mini rokometa kot tudi pri funkciji sekretarja kluba?
Pri mini rokometu me najbolj veseli, ko otrok skozi usmerjanje prepozna igro in zna improvizirati na način, ki koristi celotni ekipi. Zelo dober občutek je tudi takrat, ko sodelovanje premaga individualizem. Kot sekretarja pa me najbolj osrečuje to, da spletamo dolgoročne povezave z ljudmi iz različnih institucij in da lahko določene stvari speljemo na osnovi medsebojnega zaupanja.
Za konec – kakšni so vaši cilji in želje za prihodnjo sezono, predvsem na področju mini rokometa in klubske organizacije?
Želim si, da v prihodnji sezoni oblikujemo lasten model mini rokometa, ga analiziramo in rezultate predstavimo Rokometni zvezi Slovenije – z namenom dolgoročne izboljšave razvoja otrok. V klubu pa upam, da bo čim več otrok (ob primerni kakovosti) napredovalo vse do članske ekipe. Tisti, ki ne bodo ostali v tekmovalnem pogonu, pa naj v športu prepoznajo vrednote, ki jih bodo lahko prenesli tudi v lokalno okolje.