Po sezoni 2023/2024 je v klubu prišlo do nekaterih kadrovskih sprememb tudi v strokovnem kadru. Eden izmed tistih, ki je spremenil svojo vlogo, je domačin Maj Grandovec, ki je lani opravljal vlogo tehničnega vodje in maserja članske ekipe, pred začetkom nove sezone pa se je v celoti posvetil delu z mlajšimi dečki letnika 2013 in mlajšimi.

V klubu je Maj znan po predanosti in energiji, ki jo vlaga v vsakdanje delo z otroki. Že v času sodelovanja s člansko ekipo je aktivno deloval v mlajših selekcijah, predvsem pri mini rokometu, zdaj pa je vodenje mlajših dečkov postalo njegova osrednja usmeritev. S svojo trenersko filozofijo, ki temelji na spoštovanju, razumevanju igre in pristnem odnosu z igralci, predstavlja pomemben člen v razvoju prihodnosti trebanjskega rokometa.

V nadaljevanju preberite celoten intervju, v katerem je Maj iskreno spregovoril o svoji trenerski poti, prehodu iz članske ekipe, izzivih pri delu z najmlajšimi ter viziji za prihodnost.

Po sezoni v vlogi tehničnega vodje članske ekipe si se odločil za preusmeritev v delo z najmlajšimi. Kaj je botrovalo tej odločitvi in kako si sam doživel ta prehod?

Po več letih delovanja kot tehnični vodja in maser v članski ekipi so v klubu izrazili željo, da se osredotočim na delo z mlajšimi selekcijami. Hkrati sem po sezoni sprejel nov poklicni izziv, zato sem se za to spremembo odločil brez oklevanja.

Prehod zame ni bil pretresljiv, saj sem že v času dela pri članih aktivno vodil treninge različnih skupin mini rokometa in mlajših dečkov. Delo z otroki mi je torej blizu, saj sem z mnogimi generacijami sodeloval že prej – tudi s takšnimi, ki so pozneje osvajale državne naslove. Lahko rečem, da sem tudi sam dodal svoj kamenček v mozaik njihovih uspehov.

Zdaj vodiš generacijo letnika 2013 in mlajši, ki šele vstopa v resnejši rokometni proces. Kaj ti pomeni delo s tako mlado ekipo in kaj ti je pri tem največji izziv?

S to generacijo delam že dve leti, z nekaterimi fanti pa sem bil povezan še prej prek treningov mini rokometa. Ni večjega zadovoljstva, kot ko lahko spremljaš njihov razvoj in opazuješ, kako vse bolj razumejo rokomet skozi sezono.

Izzivov je veliko – eden ključnih je, da jih naučimo sprejemanja zmag in porazov, tako na igrišču kot zunaj njega. Največje zadovoljstvo pa je zagotovo takrat, ko na tekmi pokažejo tisto, kar vadimo na treningih. Takšni trenutki potrjujejo dobro delo vseh, ki sodelujemo pri njihovi športni poti.

Kako poteka tvoja trenerska filozofija pri najmlajših? Katere vrednote in znanja jim želiš najprej privzgojiti – tako rokometno kot življenjsko?

V teh selekcijah začnemo pri osnovah – to je ključna podlaga za nadaljnji razvoj. Skupaj s Timotejem, ki je vodil starejšo generacijo, sva veliko pozornosti posvečala razumevanju igre, še bolj pa medsebojnim odnosom in spoštovanju – tako na igrišču kot izven njega. Verjamem, da prav ti temelji naredijo največjo razliko v dolgoročnem razvoju.

Izkušnja pri članski ekipi ti je verjetno dala širši pogled na to, kaj pomeni biti del vrhunskega okolja. Kako to znanje prenašaš na delo z otroki?

Nekatere principe iz treningov članske ekipe je mogoče – v prilagojeni obliki – prenesti tudi na delo z mlajšimi. Seveda ne vsega, saj otroci še spoznavajo igro in morajo v njej predvsem uživati. Zame je pomembno, da igrajo z nasmehom.

Zato jih spodbujam, da obiskujejo članske tekme. Tako ne pridobijo le znanja, ampak tudi občutek pripadnosti klubu, kar je dolgoročno izjemno dragoceno.

Kako vidiš prihodnost te generacije in svojo nadaljnjo pot v klubu? Je delo z mlajšimi selekcijami nekaj, kar te dolgoročno izpolnjuje?

V klubu imamo odlične trenerje, ki s številnimi selekcijami že dosegajo lepe rezultate, zato sem prepričan, da je kakovosten trenažni proces zagotovljen. Na razvoj otrok pa bodo v prihodnjih letih vplivali različni dejavniki. Če bodo rokomet vzeli za svojega, sem prepričan, da bomo o njih še slišali.

Kar se mene tiče – še naprej se vidim pri delu z mlajšimi selekcijami. Napredek otrok in zadovoljstvo, ki ga čutim ob njihovem razvoju, mi pomeni največ.