Sezona 2024/2025 bo v zgodovini kluba RK Trimo Trebnje zapisana z zlatimi črkami – kadetska selekcija M17 je namreč osvojila naslov državnega prvaka. Gre za izjemno generacijo letnikov 2008 in 2009, ki je s svojo predanostjo, talentom in trdim delom navduševala skozi celotno sezono.

Pod taktirko Anžeta Ratajca, ki je prvič samostojno vodil ekipo v vlogi glavnega trenerja, so fantje pokazali izjemen ekipni duh, disciplino in nepopustljiv značaj. Anže se je s svojo vizijo, jasno postavljenim sistemom in odličnim pristopom do mladih igralcev izkazal kot vodja, ki zna povezati generacijo in iz nje izvleči maksimum.

Ob klubski vlogi je Anže Ratajec tudi pomočnik selektorja slovenske kadetske reprezentance, kar dodatno potrjuje njegovo strokovno znanje in potencial za prihodnost. O prvem naslovu v trenerski karieri, pristopu k delu z mladimi ter o osebni rasti smo z njim opravili poglobljen pogovor.

Anže, za vami je sanjska sezona – že v svojem prvem letu samostojnega trenerskega dela ste z ekipo M17 postali državni prvaki. Kako ste doživljali to sezono in kdaj ste začutili, da lahko posežete po vrhu?

Že pred začetkom sezone sem vedel, da sem prevzel zelo perspektivno in ambiciozno generacijo, ki premore ogromno talenta. Sezona je bila precej turbulentna – zaradi poškodb in dejstva, da glavni igralci igrajo pomembno vlogo tudi v mladinski ekipi. Usmerjanje med obema selekcijama je bilo včasih naporno, a smo kljub temu uspeli vse skupaj speljati tako, da sta bili obe ekipi uspešni.

Ker sem zelo ambiciozen, sem si že pred sezono zastavil cilj poseči po vrhu. Prvo mesto je bilo ves čas dosegljivo, a kot vedno – odločilno je, kaj pokažeš na igrišču. Ključen trenutek pa je bila tekma v Kopru, kjer smo nastopili močno oslabljeni in s fanti, ki sicer niso bili v ospredju, premagali kakovostnega nasprotnika. Takrat sem začutil, da igralci res verjamejo v moj sistem in način dela.

Gre za zelo obetavno generacijo letnikov 2008 in 2009. Kako bi opisali značaj te ekipe in kaj je po vašem mnenju odločilno prispevalo k naslovu?

Večina fantov ima jasno postavljene cilje in vizijo. Rokomet jim pomeni več kot zgolj druženje ali rekreacijo – vanj vlagajo veliko truda in energije. Sam sodim med zahtevnejše trenerje, zato so morali veliko vložiti tudi izven rednih treningov. Ključno pa je bilo, da smo skozi sezono dosegli točko, ko smo vsi verjeli v sistem, ga razumeli in spoštovali. Prav to nas je pripeljalo do naslova.

V tej starostni kategoriji je zelo pomembno, da igralcem privzgajamo disciplino in delovanje v sistemu – nekaj, kar jih čaka tudi v prihodnosti, ko bodo, upam, mnogi med njimi igrali na najvišjem nivoju.

Kako ste kot mladi trener doživljali svojo prvo sezono v glavni vlogi?

Morda bo zvenelo samozavestno, a sem že dolgo pred začetkom trenerske poti čutil, da je to nekaj, v čemer bom uspešen. Skozi svojo igralsko kariero sem delal z različnimi trenerji, od katerih sem poskušal prevzemati dobre stvari, hkrati pa prepoznavati, kaj ni učinkovito.

Ogromno sem pridobil tudi v svoji prvi trenerski sezoni kot pomočnik Marka Radlja, ki me je veliko naučil o pedagogiki in komunikaciji z igralci – za kar sem mu izjemno hvaležen.

To je bila sezona, ki mi je dala potrditev, da sistem, v katerega verjamem, prinaša napredek posameznikov in uspeh ekipe. Morda sem z njo tudi nekaterim dvomljivcem dokazal, da je bilo zaupanje vame upravičeno. Predvsem pa sem si potrdil, da si želim tudi v prihodnje delovati kot trener – na najvišji ravni. Posebej se zahvaljujem tudi staršem igralcev, ki so me skozi sezono podpirali in mi zelo olajšali to prvo trenersko poglavje.

Kaj vam je predstavljalo največji izziv in kaj največji osebni napredek?

Največji izziv je bil pred sezono vrniti veselje do rokometa igralcem, ki so bili v preteklosti iz različnih razlogov nekoliko zapostavljeni. Veliko talenta na kupu ni vedno prednost, če ne znaš ekipe ustrezno voditi skozi vzpone in padce, ki jih prinaša sezona.

Največji uspeh pa mi predstavlja dejstvo, da sem imel vsak dan na treningu 21 nasmejanih in zadovoljnih fantov. Tudi tisti, ki niso bili v postavi, so na tekmah glasno podpirali svoje soigralce – to mi je pomenilo ogromno.

Osebno sem največ napredoval pri komunikaciji in prilagajanju različnim karakterjem.

Ob klubski vlogi ste tudi pomočnik selektorja slovenske kadetske reprezentance. Kako združujete ti dve vlogi in kaj vam pomeni delo v reprezentanci?

Vloga pomočnika v reprezentanci je prišla nepričakovano in zelo hitro po zaključku igralske kariere. Zame je to velika čast in privilegij. Verjamem, da sem v tem okolju pridobil ogromno znanja in izkušenj, ki mi koristijo tudi pri vsakodnevnem delu v klubu.

Mladi igralci danes potrebujejo več kot le dobre treninge. Kako pristopate k vzgoji igralcev na področjih, kot so odnos, disciplina in ekipni duh?

Zavedam se, da je moja vloga več kot le trener. Fantje pri 16–17 letih doživljajo številne spremembe – nova okolja, prve učne težave, prve ljubezni … Zato se trudim veliko delati na pozitivni in odprti komunikaciji.

Že pred sezono predstavim pravila, ki jih dosledno spoštujemo. Hkrati jih poskušam usmeriti k samostojnosti in odgovornosti. Verjamem, da disciplina pride sama od sebe, ko igralci začutijo, da ti lahko zaupajo in te spoštujejo.

Se že ozirate proti novi sezoni? Kakšni so vaši trenerski cilji in kako vidite prihodnost te generacije v kontekstu kluba in reprezentance?

Uspeh je kratkoročen – zato sem že prevzel novo selekcijo, s katero imam podobne cilje. Moj glavni fokus je individualni napredek vsakega igralca. Kot trener si želim ustvarjati igralce, ki bodo tehnično in taktično dovolj razviti, da jih lahko naslednji trenerji učinkovito nadgradijo.

Moje trenerske ambicije so povezane s članskim rokometom. Verjamem, da bom tudi to nekoč dosegel.

Letošnji uspeh bo dobil pravi pomen šele takrat, ko bodo ti fantje dobili svoje priložnosti v članski kategoriji. Želim si in verjamem, da jih bo veliko uspelo – ne glede na raven, na kateri bodo igrali. Gre za generacijo, ki ima ogromen potencial – tako reprezentančno kot klubsko. A ta potencial bo treba še razvijati in negovati.