Zgodovina

V Trebnjem je bil od nekdaj šport sestavni del življenja. Za vsakim vogalom so otroci brcali žogo, jo metali na koš, odbijali čez mrežo, metali proti golu,.. Precej časa je bila v ospredju odbojka , rokomet je začel pridobivati svoje privržence šele v začetku 80. let. Na začetku leta 1983 so stekle priprave za ustanovitev rokometnega kluba.
Na topel poletni dan 17. junija 1983 je Ivan Višček zadovoljen pozdravil prisotne na ustanovnem občnem zboru, ki se ga je udeležilo 25 članov. Pod 3. točko dnevnega reda je bil soglasno sprejet sklep: Ustanovi se Rokometni klub Trebnje s sedežem v Osnovni šoli Trebnje. Določeni so bili podpisniki članov novoustanovljenega kluba: Tone Ojstršek, Ivo Klinc, Lojze Radelj, Peter Žitnik, Miro Strajnar, Stane Višček, Adolf Kolenc, Marko Kojic in Mirjam Zupančič. Na tem občnem zboru so bili izvoljeni tudi člani posameznih organov kluba.

V svet kluba so bili izvoljeni: Milan Kranjc, Ivan Konestabo, Ivo Klinc, Janez Planinšek, Tone Ojstršek, Alojz Radelj in Miro Stajnar. Pomembne so bile tudi volitve v izvršilni odbor, ki je imel najpomembnejšo vlogo v klubu, v katerega so bili izvoljeni: za predsednika Anton Hocevar, za clane Dušan Kecman, Ivan Višček, Ivo Klinc, Tone Ojstršek, Peter Žitnik in Marko Gričar. Komisijo za samoupravno delavsko kontrolo so sestavljali: Adolf Kolenc, Stane Višček in Stane Sever. Tri člane pa je imela tudi disciplinska komisija: Dušan Kecman, Miro Strajnar in Janez Planinšek.

Pod tocko razno je bil na predlog Ivana Viščka sprejet program dela kluba, nato pa je predsednik delovnega predsedstva Dušan Kecman z zadovoljstvom zaključil ustanovni občni zbor Rokometnega kluba Trebnje.

Nova dvorana, zgrajena ob novi osnovni šoli v Trebnjem, je bila pomembna prelomnica v razvoju rokometa, ne samo za Trebnje, temveč za širšo okolico. Že v prvem letu delovanja je poleg članske ekipe delovala tudi pionirska ekipa. Pionirje je vodil prizadevni trener Alojz Radelj, člane pa Tone Ojstršek. Pionirji so že na prvih tekmovanjih dosegali lepe uspehe, člani pa so v prvem letu igrali le prijateljske tekme. Kasneje so se vključevale tudi ostale selekcije, najprej mladinska.

V sezoni 1983/84 so se clani vkljucili v prvenstvo ljubljansko – dolenjske regije, mladinci pa v slovensko ligo – skupina jug. Še naprej pa so v RK Trebnje pridobivali nadarjene dečke, ki so skoraj na vsakem tekmovanju bili med najboljšimi.

Pred sezono 1984/85 so člani zmagali na turnirju za uvrstitev v drugo ligo in prva velika želja, postati drugoligaš, se je izpolnila. Ni nepomembno, da je klub v letu 1985 dobil prvega pokrovitelja – tovarno Tesnila iz Velike Loke. To je bila samo dodatna spodbuda, da se je še več vlagalo v mlajše in s tem gradilo trdno osnovo za kakovosten napredek. V letu 1986 je bilo že vec kot 80 članov kluba, v katerem sta delovala dva trenerja. V letu 1988 je prišlo do zamenjave generacij. Organiziranost kluba je bila trdna, nekoliko slabši rezultati pa niso omajali zaupanja Trebanjcev v rokomet in na vsaki tekmi je bilo presenetljivo veliko gledalcev. Že v sezoni 1989/90 je bila članska ekipa kandidat za prvo ligo. Samo točka zaostanka za drugo uvršcenim Dolom je ekipi preprečila uvrstitev v prvo ligo, odločilno tekma pa je bila izgubljena samo z golom razlike. Res velika smola!

Članska in veteranska ekipa po medsebojnem dvoboju [1989]

Igralci v akciji

Delo, delo, delo – to je bilo vodilo vseh v klubu. Igralcev je bilo vedno več, tudi strokovno delo je bilo na visoki ravni. Leta 1990 pa je bil pridobljen prvi pravi pokrovitelj, podjetje Akripol Trebnje. Novi pokrovitelj je bil velika spodbuda za vse člane in občuten je bil napredek pri organiziranosti kluba.

Dečki so bili še naprej uspešni, člani pa so se nekako utrdili med drugoligaši. Ni skrivnost, da se je klub po osamosvojitvi Slovenije zacel spogledovati z novim ciljem – uvrstitev v prvo ligo. Zastavljen je bil dolgoročni program, ki naj bi zagotovil uresničitev cilja. Potrebno je bilo doseči še določen napredek s strpnim izvajanjem zastavljenega programa in cilj bo dosežen.

Direktor Akripola g. Dušan Panđa predaja pokal za zmago na turnirju kapetanu Andreju Strajnarju

Ekipa clanov [1992]

Ekipa mladincev [1992]

Trebanjski rokometaši so bili zagotovo med najbolj srečnimi na svetu po koncu sezone 1994/95. Že v samem prvenstvu je bilo nepričakovano, vendar zasluženo osvojeno 1. mesto. Sledil je play off, ki je za trebanjsko ekipo pomenil pomembno preizkušnjo, vsa pričakovanja pa so se usmerila v zadnji finalni obračun z Izolo, kjer je bila ekipa po dramatičnem boju v zadnji tekmi uspešnejša od nasprotnikov, zato je bilo slavje zasluženo.

Utrujenost po tekmi in veselje ob zmagi pa nista preprečili razmišljanja o novih prvoligaških nastopih v naslednji sezoni. Postavljeni so bili novi cilji, najpomembnejši za to prvo prvoligaško sezono pa je bil ostati prvoligaš.

Prva sezona med prvoligaši je bila v okviru pričakovanj. Ekipa se je uvrstila na deveto mesto v državnem prvenstvu in v pokalu izpadla v osmini finala. Že naslednje leto je bila uvrstitev boljša, doseženo je bilo sedmo mesto in s tem tudi utrditev statusa prvoligaša. V pokalnem tekmovanju je bil rezultat enak prejšnji sezoni.