Novice

Tevž Grandovec – “Rokomet me je naučil veliko življenjskih stvari”

Predstavljamo vam intervju s Tevžom Grandovcem, krožnim napadalcem, ki že pet sezon nastopa za člansko ekipo RK Trimo Trebnje (21. 9. 1988, 188cm, 90 kg).
[singlepic id=3340 w=320 h=240 float=left]Kakšni so bili tvoji rokometni začetki?
“V 2. razredu sem se začel resno ukvarjati s smučanjem ob tem pa v šoli obiskoval še vse mogoče športne krožke. V 5. razredu pa me je oče postavil pred dejstvo, ali smučanje ali vsi dvoranski športi. Odločil sem se za dvorano in nadaljeval z obiskovanjem krožkov. Od vseh je bil rokomet najbolj “zares”, najbolj organiziran, vsak vikend so bile tekme, tudi največ prijateljev je hodilo na rokomet, zato sem se čedalje bolj posvečal temu športu, ostali pa so počasi odpadali. V 8. razredu smo prvič v zgodovini OŠ Trebnje osvojili naslov državnih šolskih prvakov, kar je bila izjemna vzpodbuda za prihodnost. Z mladinci sem osvojil še 2. in 3. mesto, v članski kategoriji pa enkrat 3. mesto.”
Kako usklajuješ treninge in službo?
“Zaključil sem Fakulteto za gradbeništvo in geodezijo in postal diplomirani inženir gradbeništva. Zadnje 4 mesece pa delam v arhitekturnem biroju v Slovenski vasi, tako da pretiranih težav z usklajevanjem in odrekanjem ni, dopoldne v službi popoldne na trening. Tudi bližina dela mi ustreza. Avgusta, ko imamo treninge 2 krat na dan, pa sem se dogovoril, da prvih 14 dni tudi dopoldne treniram z ekipo, drugih 14 dni pa po že ustaljenem ritmu hodim v službo. Ob tej priložnosti, bi se rad  zahvalil vodstvu za razumevanje, saj vsi vemo kaj pomeni služba v današnjem času.”
 
Kakšne cilje imate za letošnjo sezono?
“Nekako obrabljeno se sliši, ampak želim, da kot ekipa rastemo in se razvijamo iz treninga v trening in iz tekme v tekmo. Trenutno v svojih vrstah nimamo pretirano izstopajočega igralca, kot je bilo mogoče to v navadi v preteklosti, zato moramo ustvariti ekipni duh, ki bo sposoben to nadomestiti z željo in borbenostjo. Smo sami domačini in če nam bo to uspevalo, bodo tudi gledalci z veseljem prišli pogledat domače mladce, kar si osebno izredno želim. Tudi igrati je lažje pred polno dvorano, odličen občutek je, ko ti po zmagi gledalci zaploskajo, ti pa njim za dobro vzpodbudo. Verjamem, da bi skupek vseh naštetih dejavnikov lahko popeljal do ponovitve rezultatov iz bližnje preteklosti, kar si vsi tudi želimo.”
Kako si zadovoljen z delom v letošnji sezoni pod novim vodstvom?
“Zaenkrat sem zadovoljen. Strokovno znanje ni vprašljivo, pohvalil bi njihov trud, saj se, če je to potrebno, ukvarjajo z vsakim posameznikom posebej, dajejo interne nasvete in tako hočejo iz vsakega izvleči kar največ. Prisluhnejo vsakemu predlogu. Roman sicer zahteva malo strožjo disciplino, kot v preteklosti, kar pa ni nič narobe, ko pa je čas za “hece”, tudi on sodeluje. Všeč mi je, da so razumevajoči in se lahko pogovorimo tudi o nerokometnih stvareh.”
 
Ali te družina pri športu podpira?
“Družina me 120% podpira. Če sem doma kdaj naredil neumnost in smo se “spričkali”, sem se verjetno strmal in zaprl v sobo, ampak nikoli zaradi tega nisem dobil prepovedi, prej je bila to kot kazen, danes pa moraš na trening. Ne da bi me silili k treniranju, nikoli niso govorili moraš na trening, vedno so mi puščali odprte roke, dejali so le, kar delaš, delaj 100%. Vedno, ko sem izrazil željo, da danes pa mogoče ne bi šel na trening, sem dobil nasvet v smislu, da bom pustil ekipo na cedilu in podobno. Takrat se mi jo to zdelo butasto, ampak s časom sem ugotovil, da je imel oče še kako prav in sem mu hvaležen za tovrstno vzpodbudo. Od takrat naprej ne vem, če sem imel kakšen neopravičen izostanek. Sedaj pa nastopijo kakšna nesoglasja le na kosilu po tekmi.”
Če bi se še enkrat rodil ali bi se zopet odločil za rokomet ali bi se raje ukvarjal s kakšnim drugim športom?
“Če bi se še enkrat rodil, mogoče ne bi niti imel možnosti se pobližje spoznati s tem športom. Mi pa definitivno ni žal, saj me je rokomet naučil tudi življenskih stvari. “
D. L.