Novice

Intervju: Miha Zarabec

Prah po Evropskem prvenstvu na Hrvaškem se je polegel, zato smo se v miru pogovorili z najboljšim slovenskim igralcem, produktom domače rokometne šole, Miho Zarabcem. Miha je vedno pripravljen na pogovor, ki jih v zadnjem času ne manjka, saj ga oblega vse več in več novinarjev. Vseeno si je za nas vzel nekaj svojega dragocenega časa in podal zanimive odgovore.

Začniva najprej na klubski sceni. Po sezoni 2011/2012 si se odpravil iz domačega Trebnjega v RK Maribor Branik, po dveh letih v RK Celje Pivovarna Laško, ter po treh letih v eden in edini THW Kiel. Živiš svoje sanje?

Lahko bi rekel da ja. Ampak glede na moja leta in glede na to kako se počutim, bi rekel da to še ni vrhunec moje kariere.

Kako zgleda dan Mihe Zarabca v Kielu?

Uf, kar natrpan, vsak dan treniramo, včasih ko ni tekem, tudi dvakrat na dan. Vse tukaj je povezano z rokometom, tudi v prostem času se najde kakšna klubska stvar, ki jo moraš opraviti.

Do sedaj si se najbrž že navadil na novo okolje in »nemška« pravila. Kako drugače je živeti, igrati v Kielu in najmočnejši rokometni ligi na svetu?

Lahko rečem da ni ravno primerjave, je povsem drug svet, povsem druge kulture in predvsem težja in bolj naporna liga. Ampak na vse se da privaditi, tudi sam sem tak prilagodljiv človek, tako da nisem imel problemov.

Glede na intervjuje za THW Kiel ti gre nemščina kot po tekočem traku. Predstavlja komunikacija med igralci/trenerjem/navijači še kakšen problem?

Ko si vsak dan obkoljen z nemško govorečimi ljudmi, enostavno kmalu vpiješ vse to. Je pa res, da sem imel neko podlago iz srednješolskih let, tako da mi je to še olajšalo delo. Razumem praktično vse, le kdaj pred kamero imam še tremo in se ne morem spomniti vseh besed.

Kako si zadovoljen z minutažo in igro v klubu? Ostajaš tam tudi prihodnjo sezono?

Sem zadovoljen, pač pri takem ritmu kot je tukaj, enostavno rabiš 16 igralcev in zaradi tega ritma, vsak dobi več kot dovolj priložnosti. Sistem je malo bolj usmerjen za zunanje igralce – beke, ampak nam trener še vedno pusti dovolj svobode znotraj tega, tako da mi ni problem. Da, s Kielom sem že podpisal novo pogodbo, ostajam v Nemčiji.

S katerim soigralcem/i se največ družiš?

Moram priznati, da se kar vsi veliko družimo, ko ni treninga največkrat preživimo skupaj na kakšnem kosilu, mi balkanci in pa tisti ki še nimajo družine (Bilyk, Dissinger, Nilsson, Wolff, Dahmke).

Povej nam kakšno zanimivo prigodo iz Nemčije?
Gokart je bil edini pravi teambuilding ki smo ga imeli. Za zmago sem dobil vstopnici za dirko F1, ki bo julija v Nemčiji. Drugače pa obiskujemo kar veliko dogodkov, tako da je težko izpostaviti kakega. Edino kar se mi je dogodilo, da si bom res zapomnil, je to da sem na eno prijateljsko tekmo zamudil 30 minut, ker me je navigacija peljala na isti naslov, ampak v drug del Kiela. Tukaj pa so kazni za zamude zelo drage!

Preusmeriva pozornost na reprezentanco. 10. junija 2015 si na prijateljski tekmi proti Slovaški prvič oblekel reprezentančni dres. Za tabo je EP, Olimpijske igre, SP in zdaj še EP na Hrvaškem. Danes si glavni dirigent in nosilec igre. Si tak hiter preskok pričakoval in kako preneseš pritisk, ki ga ta odgovornost prinaša?

To je neka normalna pot vsakega reprezentanta. Sedaj smo že starejši, za sabo imamo vsa tekmovanja in sedaj se tudi pričakuje da nekdo tak povleče ekipo naprej. Ni to noben dodatni pritisk, saj se točno ve kaj od vsakega pričakovati. Če bi komu to pomenil pritisk, potem ga nebi bilo v reprezentanci.

Kakšna razlika je med igranjem za klub in reprezentanco?

Sistem se razlikuje, kar je logično glede na tip igralcev ki jih imamo. Drugače pa, kar se odnosov tiče, moram priznati da ko pridem na reprezentančni zbor, se zdi, kot da bi bili vsak dan skupaj. Smo res prava klapa, kar se odraža tudi na igrišču.

Lahko primerjaš trenerje med sabo? Branko Tamše vs. Veselin Vujovič vs. Alfred Gislason?

Vsak se po svoje razlikuje, skupno pa imajo to, da se trenira veliko, kar je logično. Vsi bi za zmago naredili vse, zato ti v kakšnem trenutku tudi rečejo kakšno »sočno«, ampak nikoli jim ne gre zameriti, saj vedno mislijo samo dobro s tem.

Na tekme hodi veliko slovenskih navijačev, ter tudi veliko Trebanjcev, tvojih prijateljev, ter seveda tvoja družina. Kako pomembna je ta podpora zate?

Ogromno vsakemu igralcu pomeni podpora svojih. V trenutkih ko ti ne gre, ko gre ekipi slabo, te vsekakor dvigne to, da te je prišlo vzpodbujat toliko tvojih ljudi. Res jim vsaka čast, prišli so skoraj na vsako tekmo!

Oče Roman je eden izmed vaših največjih navijačev, zagotovo pa tudi največji kritik. Kako izgleda njegov komentar po kakšni tekmi?

Skoraj vedno se najdejo za komentirati samo slabe stvari, ampak po vseh teh letih ga že razumem kaj in kako želi zame, tako da lahko rečem da mi to nestrinjanje ki ga imava, pomaga.

Obregniva se še ob sojenje na EP. Znan si kot igralec, ki veliko komunicira s sodniki med tekmo. Kako sam gledaš na zadnjo odločitev iz tekme proti Nemčiji?

Ko se godi krivica in ko vsi v ekipi mahajo z rokami proti sodnikom, potem hočem biti jaz ta »prijazen« in se lepo pogovoriti z njimi. Ampak pač vedno to ne gre. Glede te odločitve pa nimam kaj povedati, nikoli nobeden še ni spremenil rezultata po končani tekmi, tako da tudi sedaj nismo tega pričakovali.

Kaj bi bilo potrebno spremeniti, da sodniki ne bi imeli takšnega vpliva na izid tekme?

Prav ničesar. Na svetu je toliko sodnikov in vsak ima svoj kriterij, svoje odločitve in videnja v določenih trenutkih. Edina stvar, ki bi mogoče pomagala, je to da bi imeli še tretjega sodnika, kot npr. v košarki.

Za konec se bova malce oddaljila od rokometa. Kdo bolje kuha: mami ali zaročenka Zala?

Verjetno najtežje vprašanje do sedaj (smeh). Obe kuhata odlično, vedno skuhajo vse kar si zaželim, tako da nimam nobenih pritožb glede tega.

Nemško pivo ali dolenjski cviček?

Dolenjski cviček!

Kaj bi glede na svoje izkušnje do sedaj svetoval našim mladim rokometašem?

Da se čisto vse začne z treningom, z dodatnim delom zase in pa vztrajanjem. Veliko veliko slabih tekem je bilo in jih bo še, ampak takrat se moraš nekaj naučiti iz tega, da boš naslednjič boljši.

Najpomembnejši izum človeštva: elektrika

Najljubši predmet v šoli: biologija

Kaj najbolje skuha: kumare v omaki s pire krompirjem

Najljubša barva: modra

Najljubši šport poleg rokometa: tenis

Hvala Miha Zarabec za iskren in zanimiv pogovor, mi pa ti želimo veliko zdravja, uspeha in novih zmag na tvoji športni poti. Gremo Zaroooo!!!